Črt Jereb Skrt
Spoštovani obiskovalec moje strani! Ste na pravem mestu, če želite izvedeti več o meni in več o tem, kar vam lahko ponudim.
Pri biografiji sem namerno odkrit – tak se vselej trudim biti. Nikoli nisem trdil, da sem popoln in ta stran ni namenjena temu, da bi ustvarjala takšno (lažno) podobo o meni. Ne okolišim, priznavam svoje napake in prevzemam odgovornost. To počnem, ker sem trdno prepričan, da je to edini način za osebnostno rast posameznika in oblikovanje pristnih medčloveških odnosov. V nadaljevanju vam podajam svojo »biografijo«. V njej izpostavljam tiste nadrobnosti, ki so me kot v največji meri oblikoval, zlasti osebnostno/ karakterno.
Ker vem, da moj pogled ni nujno enak vašemu, pričakujem odklonilna mnenja. Nič hudega. Tako je prav. Nič narobe, če imamo različna stališča in dokler ta stališča lahko na civiliziran način izražamo. Če želite o meni izvedeti več, če želite razumeti, zakaj sem, kdor sem, ste povabljeni naprej.
Biografija – pikro, brez cenzure in z razlogi, zakaj sem danes to, kar sem
Rodil sem se 22. oktobra 1983 v Kopru. Slovencema. Primorcema. Očetu Pavlu Skrtu, po izobrazbi elektroniku, s Tolminskega ter Aleksandri Stibilj, po izobrazbi medicinski sestri iz Ajdovščine.
Oče je bil že od otroških let žrtev okoliščin – slabih družinskih razmer in invalidnosti zaradi eksplozije detonatorja, ostanka iz ene od dveh svetovnih vojn. Zadnja in med drugim tudi najbolj travmatična preizkušnja pa je bila njegovo udejstvovanje v vojni za hrvaško samostojnost, kjer je na območju Gospića (Like) sodeloval kot t. i. »branitelj«. Z vidika tega, kaj vse je doživel, ne morem drugega kot le izraziti svoje razumevanje in izjemno spoštovanje do mojega očeta.
Leta 1992 je občečloveška pokončnost očeta botrovala selitvi celotne družine iz Buj (Hrvaška) v Slovenijo. Tega leta smo nenadoma postali nezaželeni na Hrvaškem, kjer sem bival od zgodnjega otroštva, potem ko smo se tja preselili s Koprskega. V Bujah sem obiskoval vrtec in osnovno šolo do 3. razreda. Preselili smo se na manjšo kmetijo v okolici Mosta na Soči. Za tem smo se preselili še dvakrat. Prav pogoste selitve, izredno sovražen in odklonilen odnos okolice do nas, prišlekov oz. »Bosancev«, kot so nas imenovali ter omejevanje pri nekaterih možnostih so imele odločilen vpliv na moje življenje. Zgodaj sem se naučil biti vztrajen, samostojen, pokončen in neposreden.
Kljub vsemu pa je bila prava prelomnica v mojem življenju spoznanje – da v Sloveniji obstaja zgodovina onkraj partizanstva. Pritegnila me je zgodovina takrat še vedno marginalizirane prve svetovne vojne. Nič me ni bolj navdušilo nad branjem knjig kot slednje. Drugi mejnik v tem obdobju pa je bilo delo z živalmi, spoznavanje medicine – zlasti navdušenje nad anatomijo – ter bližina veterinarskega poklica, ki me je vodila v srednješolski program veterine. Za vse to je bila najbolj zaslužna prav moja mati, za kar sem ji neizmerno hvaležen.
Nekateri strokovni delavci v osnovni šoli so trdili, da sem nesposoben, neprimeren in nezmožen doseganja določenih intelektualnih rezultatov. Ne le, da sem program veterine dokončal. Dokončal sem ga z odliko in z zavidljivimi rezultati na področju anatomije ter mikrobiologije. Še pred koncem šolanja mi je bilo omogočeno, da sem za krajši čas, samostojno, opravljal strokovna dela laboranta v mikrobiološkem laboratoriju mlekarne Planika v Kobaridu (odlična izkušnja in izjemna odgovornost). Za to priložnost sem jim še danes izjemno hvaležen.
Šolanje sem nadaljeval z maturitetnim tečajem in vpisom na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Vendar odločitev za študij prava ni bila prva in tudi ne najgloblja želja. Tehtal sem med študijem prava in medicine (zlasti patologije, s poudarkom na histologiji). Za nadaljevanje po programu Veterinarske fakultete v Ljubljani se nisem odločil, saj študij ni omogočal zgodnejše specializacije na področju, ki bi me zanimala. Med študijem sem opravljal različna dela, ki so mi dala obilico izkušenj na različnih področjih (proizvodne in storitvene dejavnosti, logistika, hotelirstvo …). Običajno še eno spregledano področje, osebnostnega in kariernega razvoja posameznika, če Slovenijo primerjam s tujino.
Kljub navdušenju in volji sem kmalu spoznal, da na pravni fakulteti ne bom uspešen dokler bom razpet med željo po služenju domovini ter željo po študiju. Vojaška dolžnost me je privlačila že od otroštva. Odločil sem se postati vojak in se zato zaposlil v Slovenski vojski (SV). Žal mi je le za to, da nisem uvidel dovolj zgodaj, da Slovenija vojske v pravem pomenu sploh nima. Ta je, po tistem kar sem lahko prvoosebno zaznal in videl, le še eden izmed odvodov za koruptivne namene …
Leta 2008 sem se redno vpisal v program prava na Pravni fakulteti v Novi Gorici in junija 2011 diplomiral na temo: »Spoštovanje človekovih pravic v Slovenski vojski«. Doštudiral sem ob delu.
V istem letu sem pričel sodelovati s Sindikatom vojakov Slovenije (SVS), saj v Slovenski vojski nisem našel pravih izzivov – zlasti pa ker zaradi korupcije nikoli nisem zasedel delovnega mesta, za katerega sem bil od začetka predviden.
Deloval sem kot zaupnik in pravnik omenjenega sindikata. Moja glavna naloga je bila pravna pomoč članom, svetovanje vodstvu sindikata, asistenca pooblaščenemu odvetniku in zagovarjanje pripadnikov SV v disciplinskih postopkih. Prav slednjih, ne glede na čin/položaj obtoženih, ni bilo malo.
Navkljub splošni rezistenci v SV sem v kratkem času uspel doseči bolj zakonito obravnavo pripadnikov v upravnih in delovnopravnih zadevah ter pri tem ohranil izjemno 99% uspešnost. Služboval sem v 18. BJRKBO, s sedežem v Kraju in v 10. MOTB s sedežem v Ljubljani. Hkrati je bila to tudi moja zadnja enota, saj se mi je po petih letih služenja iztekla pogodba o zaposlitvi. Ta spričo sindikalnega delovanja – povsem pričakovano – ni bila podaljšana.
V refleksiji na to obdobje lahko potrdim, da so bili vojaški časi odlični, saj so me izredno obogatili v vseh pogledih. Dodali so paleto kompetenc, ki jih nobena druga služba ne more dati. Okrepili so zlasti mojo disciplino, trdnost karakterja ter premočrtnost pri zagovarjanju ustavnosti in zakonitosti (podoben učinek ima tudi policija).
V letu 2012 sem kljub brezposelnosti nadaljeval šolanje in predčasno zaključil vse obveznosti po magistrskemu študijskemu programu prava na Evropski pravni fakulteti. Hiter tempo študija, iskanje zaposlitve in pričakovanje prvega otroka v letu 2013 je preložilo dokončanje študija na kasnejši čas. Strokovno sem še nekaj časa sodeloval z dvema konfederacijama slovenskih sindikatov.
Leta 2013 sem se samozaposlil in trgu ponudil svetovanje na področju prava in neverbalne komunikacije (pod blagovno znamko NOVERBAL). Vrsto let sem se na tem področju samoizobraževal in svoja znanja nadgrajeval do te mere, da bi lahko zainteresiranim asistiral ter svetoval, zlasti pri pogajanjih. Opravil sem licenciranje po programu METT, v prepoznavi mikroekspresij obraza, izvajalca Paul Ekman Group.
Ker na področju neverbalne komunikacije nisem našel ustreznega kanala do ključnih strank, sem svojo dejavnost usmeril v »hobi« – turistično vodenje. V prvem poskusu sem opravil izpit pri Gospodarski zbornici Slovenije in pridobil nacionalno licenco za turističnega vodnika. Vendar to ni moja prva tovrstna licenca.
Že kot srednješolec sem postal lokalni turistični vodnik. Bil sem najmlajši udeleženec programa PHARE, ki je izobraževal lokalne turistične vodnike, in sicer za potrebe takrat nastajajoče športno-turistične transverzale imenovane: »Poti miru Sentieri della pace«. Pol leta sem po pouku, na avtostop, nekajkrat tedensko potoval iz Ljubljane v Kobarid. Tam sem obiskoval predavanja in se običajno istega dne (ponoči) vračal nazaj v dijaški dom. Nekaj neverjetnega za današnje čase. Predavanja v Kobaridu sem zamudil zgolj dvakrat!
Z nacionalno licenco turističnega vodnika sem takoj pričel voditi tuje in domače skupine, tako za tuje kot za domače turistične agencije. Izgledalo je, da se turizem prebuja, toda temu ni bilo tako. Zaradi počasnega okrevanja panoge po kriznih časih v letih 2010–2015, želje po kakovostnem starševstvu in nezmožnosti kombiniranja slednjega z dejavnostjo, sem se leta 2015 odločil dejavnost zapreti. Posvetil sem se svojemu otroku.
Kmalu za tem se mi je ponudila priložnost za delo v tujini. Zaposlil bi se lahko v pariški podružnici večje turistične družbe iz ZDA. Po finalnem izboru v Parizu nisem bil izbran.
Istočasno sem kandidiral tudi za zaposlitev v slovenski Policiji, z željo (namenom), da bi v nekem doglednem roku lahko opravljal dela v zvezi z gospodarsko kriminaliteto. Moj glavni motiv za vstop v policijo je bila presumpcija, da bodo izobraženi, kompetentni in delovni ljudje, prej ali slej, uporabljeni za bolj smiselne naloge. Upoštevajoč njihove kompetence seveda.
Policiji in sebi sem tako od začetka namenil štiri leta za delo na 5. stopnji izobrazbe (kar v hecu imenujem »obvezna tlaka«), ko bi se dokazal s kompetentnim delom in strokovnostjo. Ni mi žal tega obdobja, saj mi je prineslo nova znanja in izkušnje. Prav tako mi ni krona z glave padla, saj vsako delo opravljam častno.
Po izteku štiriletnega obdobja se nameravam usmeriti drugam.
Usmerjam se k bolj odgovorni oz. primernejši funkciji, bodisi v policiji bodisi izven nje. Ne zdi se mi smotrno čakati v nedogled, zlasti ne v sistemu, kjer ni jasno, kaj cilj sploh je in kakšna je pot do nejasnega cilja – t. i. karierni sistem javnega sektorja. Meje je potrebno postaviti in meja se je potrebno držati.
Ob vstopu v policijo sem opravil skrajšani program začetnega usposabljanja. Najprej sem bil napoten na postajo mejne policije. Tam sem opravljal dela manj kot eno leto in bil premeščen na drugo obmejno policijsko postajo. Ker mi nekaj pravi, da kompetentnost v policiji ni posebno spoštovana vrlina, sem skeptičen glede uresničitve mojih načrtov in domnev. Vsekakor bo tako, dokler bo slehernik zgolj številka. Ob predpostavki seveda, da ta slehernik nima določenega korupcijskega faktorja (potenciala).
V letu 2018 sem opravil strokovni izpit za inšpektorja po ZIN. Leta 2019 pa še magistriral na temo: »Iracionalnost prava – vpliv vrednot in čustev na objektivnost«. Tematika magistrske naloge me je intrigirala že od mojih začetkov v neverbalni komunikaciji. Pri izdelavi le-te sem se poskušal osredotočiti na vprašanje »zakaj?«. Zakaj se nek neverbalni indic pojavi in kaj je v ozadju implicitnega sporočila? Nekajletno iskanje odgovora na to vprašanje je rezultiralo v magistrskem delu. To delo, ki je bilo na nek način celo kontroverzno za nekatere profesorje, pa je le osnova za nadaljnji razvoj. Bistveno je, da sem odgovor na vprašanje zakaj našel. Da ima ta visoko dodano vrednost in ga lahko sedaj ponudim tudi drugim. S tem namenom – a ne izključno oz. zgolj s tem namenom – je ustvarjena ta stran in vse kar vam ponujam v sklopu le-te.
Razglejte se, mogoče najdete kaj za vas.
Črt Jereb Skrt